Image

Aktualni dogodki

  • Pogovorna skupina za žalujoče

Pogovorna skupina za žalujoče

Ob izgubi bližnjih, pa naj bo ta izguba nenadna ali pričakovana, se vsak posameznik sreča z žalostjo in bolečino. Spoznanje, da v tem nismo sami, da je vse kar čutimo in o čemer razmišljamo del procesa žalovanja, da se podobno dogaja tudi drugim žalujočim in da zaradi tega nismo izključeni iz družbe, je lahko zelo osvobajajoče in nam poda roko v trenutkih, ko sami ne znamo ali ne zmoremo narediti koraka naprej. Žal mnogi ljudje žalujejo sami, ker jim je morda pretežko deliti zgodbo in občutke z drugimi ali pa ker ne želijo biti drugim v breme. Mnogi se zatečejo k branju knjig na temo žalovanja, nekateri k pretirani aktivnosti, da ne bi občutili vsega kar se dogaja znotraj njih, nekateri se umaknejo iz družbe in se zavijejo v samoto. Vendar žalovanje samo kar ne izgine, žalovanje potrebuje svoj prostor in predvsem potrebuje svoj čas. Kako dolgo bo trajalo žalovanje ne moremo predvideti, saj vsak od nas hodi po nekoliko različni življenjski poti. Vendar pa je za vse nas pomembno, da si na varen način dovolimo soočanje z vsemi čustvi, ki se porajajo v nas, z vsemi mislimi, ki preplavljajo našo zavest in z vsemi telesnimi občutki, ki jih zaznamo. In ravno pogovorne skupine za žalujoče nam lahko nudijo varen prostor in dovolj časa, da v svojem tempu doživljamo in sprejemamo izgubo. Znotraj skupine je prostor, kjer je vsaka zgodba slišana in kjer so čustva in doživljanje vsakega izmed nas sprejeta brez obsojanja. S pogovorom, ali pa samo s poslušanjem drugih spoznamo, da na tej poti nismo sami. V skupini stopimo v kontakt z ljudmi, ki se podobno kot mi srečujejo z občutki tesnobe, žalosti, jeze, strahu, osamljenosti, zapuščenosti, pa tudi olajšanja, ljubezni, zmedenosti, z različnimi mislimi, ki so enkrat negativne in strašljive, spet drugič pozitivne in vesele, z različnimi telesnimi odzivi vse od bolečine pa do raznih drugih zdravstvenih težav, ki se pojavijo ob žalovanju. In dejstvo je, da tako žalujoči kot tudi tisti, ki žalujoče spremljajo ob bolečih izgubah lahko naredijo največ tako, da sprejmejo vse kar se dogaja ter da žalovanju namenijo dovolj časa in prostora, pa naj bo to mesec, leto ali daljše obdobje, kolikor je pač potrebno, da na koncu sprejmemo izgubo, vzamemo to življenjsko izkušnjo in če je možno s to izkušnjo stopimo tudi korak naprej v naši osebni rasti kot posamezniki.

Pogovorna skupina za žalujoče se bo sestajala vsako 3. sredo v mesecu med 19.30 in 21.00 uro na Štefanovi ulici 3 v Ljubljani.

Cena posameznega srečanja je 8 eur, pred prvim srečanjem pa je obvezna prijava na tel. št. 051/ 223 - 791 (Mateja).

PROCES ŽALOVANJA:

Smrt je sklepno dejanje vsakega življenja. Ne moremo se ji izogniti, ne moremo ji uiti, lahko pa se nanjo do določene mere pripravimo in jo lažje sprejmemo, ko napoči njen čas. Smrt, izguba in žalovanje potrebujejo svoj prostor in čas. Izguba bližnjega je trenutek, ki ga vsak izmed nas doživlja drugače, prav gotovo pa v svoji globini nosi bolečino, žalost, strah, osamljenost. Nemogoče je v naprej predvideti ali si predstavljati, kako bomo ta trenutek doživeli in še težje je predvidevati, kako se ob tem počuti nekdo drug. Vsak izmed nas izkušnjo izgube, ki sta jo sprožila umiranje in smrt, doživlja drugače, tako navznoter kot tudi navzven. Na to, kako bomo to občutili in izrazili, ima velik vpliv naš odnos do smrti, kako so nam jo predstavili kot otroku, kako si predstavljamo posmrtno življenje, če si ga sploh predstavljamo, kakšen odnos smo imeli z umrlim, ali je bila smrt pričakovana ali nenadna, koliko smo bili vpleteni v negovanje umirajočega in še marsikaj. Vendar, ko govorimo o izgubi bližnjega, nekoga, ki je bil pomemben del našega življenja, s katerim smo doživeli pomembne trenutke in ki je z nami prehodil del naše življenjske poti, je žalost povsem normalna reakcija s katero se srečamo. Pogosto se žalosti priključijo še občutki nemoči, negotovosti, strah pred zapuščenostjo, izguba smisla, samota in obup… V vsakem od nas se bodo močneje prižgali različni občutki in bodo druga čustva v različnih obdobjih bolj intenzivna. Vsak izmed nas bo potreboval različen prostor  in čas za sprejemanje in predelovanje izgube, saj je vsak izmed nas edinstven in se z življenjem ter smrtjo sooča na svoj način. To pomeni, da se bo vsak izmed žalujočih nekoliko drugače odzval tako na čustvenem kot tudi na vedenjskem in telesnem nivoju. Tako na primer različno na čustvenem nivoju poleg žalosti lahko občutimo tudi jezo, krivdo, sram zapuščenost… Spet na vedenjskem nivoju lahko v ospredje stopi odrekanje hrane ali zloraba drog in alkohola, umik v osamo, agresija, potreba po stalnem druženju ali pretirana aktivnost. Navsezadnje tudi naše fizično telo odreagira z različnimi simptomi na izgubo bližnjega in stres, ki se ob tem pojavi. Lahko z raznimi telesnimi bolečinami kot je na primer glavobol, s prebavnimi motnjami, motnjami spanja in ritmom srca, tresenjem, oteženim dihanjem ter še marsičem. Ob vseh teh spremembah včasih niti ne razumemo najbolje, kaj se z nami dogaja, saj so doživljanje in občutki v določenih trenutkih lahko zelo močni in celo nasprotujoči, kot bi se odvijala prava zmešnjava tega kar je. Pojavlja se lahko žalost in bolečina, pa kljub temu tudi občutek osvoboditve, lahko se pojavlja občutek jeze ter sovraštva in hkrati neizmerna ljubezen, lahko so prisotni občutki sramu in krivde, pa kljub temu občutek olajšanja, lahko se pojavi hvaležnost in hkrati občutek praznine, lahko je želja po druženju in nezmožnost poiskati moč, da bi se odpravili ven ali nekoga poklicali. Ob vsem tem čutimo zmešnjavo, čustva ki jih poznamo in tudi neznane občutke, sprejemljive in nesprejemljive misli, porajajo se vprašanja »zakaj…« ter doživljamo znane in neznane telesne reakcije. Torej doživljamo spremembe na vseh treh naših nivojih – čustvenem, mentalnem in telesnem. In ob vsem tem, ob tej raznovrstni paleti vsega, je zelo pomembno vedeti, da so vsa ta čustva, občutki, misli in doživljanje popolnoma normalni. Se pojavijo, ostanejo nekaj časa in nato odidejo. S časom postanejo manj intenzivni in manj ogrožajoči. Potrebujejo le dovolj prostora in dovolj časa.

Prostor in čas sta tista pomembna elementa, ki jima moramo dovoliti, da v procesu žalovanja naredita svoje in jima zaupati, da bosta prinesla olajšanje. Kako dolgo bomo žalovali, kakšne faze žalovanja bomo doživljali in kako dolgo bodo trajale, kako intenzivno bomo žalovali in na kakšen način, je odvisno od vsakega posameznika. Žalovanje je vedno individualno in ni pravega ali napačnega načina žalovanja. Najpogosteje pa žalovanje poteka v naslednjih fazah, a ne nujno v tem vrstnem redu (po Kübler-Ross):

  • Šok, ki se po navadi najprej pojavi, ko posameznik prejme novico o smrti osebe. Gre za obdobje neposredne prizadetosti, ko se posameznik počuti brez nadzora in se ne zaveda najbolje, kaj se dogaja. Lahko bi rekli, da gre za zaščitno fazo posameznika, ki lahko traja ure ali celo tedne.
  • Zanikanje, ki se pogosto pojavi sočasno s šokom. Tu oseba zavedno ali nezavedno ne sprejema dejstev, informacij oziroma realnosti in se odziva z besedami kot so: »Zmotili so se. To ni res.«… Gre za zelo naraven in pogost obrambni mehanizem ljudi, ko se s situacijo soočajo tako, da je ne priznavajo oziroma jo ignorirajo.
  • Jeza zakaj se je to zgodilo oziroma kdo je krivec za nastalo izgubo. Izražanje jeze je lahko obrnjeno navznoter, ko na primer pri sebi iščemo kako bi lahko preprečili smrt bližnje osebe ali navzven, ko smo jezni na okolico, na zdravnike, na osebo, ki je umrla in podobno.
  • Pogajanje nas na neki ravni poveže z nečem v kar verjamemo, z Bogom, tudi globlje z nami samimi in z drugimi, torej z vsemi pri katerih iščemo še eno priložnost. Gre za fazo iskanja kompromisov, ki pa le redko prinese neko sprejemljivo rešitev, predvsem v primeru smrti.
  • Žalost na nek način kaže to, da smo začeli sprejemati realnost. Soočimo se z bolečino, z resničnostjo izgube, nemalokrat nas spremljajo občutki negotovosti, strah, krivda, obžalovanje. Pogosto se žalost preliva v obdobja depresije, pomanjkanje energije in sposobnosti, da bi videli smisel v prihodnosti. V tem obdobju so spremembe tudi najbolj vidne navzven v obliki sprememb prehranjevanja, druženja, aktivnosti in podobno. Faza lahko traja dolgo, tudi več let.
  • Sprejemanje prinese postopno vračanje v običajno življenje. Počasi se sprijaznimo, da umrle osebe fizično res ni več med nami, da življenje teče dalje. Povrneta se energija in vključevanje v različne aktivnosti, uredi se apetit, ponovno se pojavijo interesi.    

Ne obstaja najboljši način kako čim prej in čim lažje odžalovati izgubo, niti ne moremo primerjati proces žalovanja med različnimi ljudmi in pričakovati enak razvoj in enako zaporedje faz žalovanja. Še manj lahko ocenjujemo kolikšen čas bo potreben, da se pri posamezniku odvije celoten proces. Žalovanje je edinstven proces, ki pri vsakem posamezniku zahteva svoj čas. Vsekakor pa lahko najdemo skupne točke, ki nam pomagajo v tem procesu. To so naši lastni viri moči, to je spoznanje, da nismo edini, ki žalujemo in ki poznamo občutke žalosti ter bolečino ob izgubi bližnjih, to je pogovor in slišanost ter sprejetost v vsem, kar se nam dogaja in kar doživljamo. Tako žalujoči kot tudi tisti, ki žalujoče spremljajo ob bolečih izgubah lahko naredijo največ tako, da sprejmejo občutke, ki se pojavijo ter da žalovanju namenijo dovolj časa in prostora, pa naj bo to mesec, leto ali daljše obdobje. Kolikor je pač potrebno, da na koncu sprejmemo izgubo, vzamemo to življenjsko izkušnjo in če je možno s to izkušnjo stopimo tudi korak naprej v naši osebni rasti kot posamezniki.

Vsako leto se 1. Novembra, ob dnevu spomina na mrtve, še posebno spomnimo naših najdražjih, ki žal niso več z nami v tem življenju, nas pa še vedno spremljajo v naših srcih, mislih in spominih. S smrtjo se res konča fizični stik z umrlim, vendar to ne pomeni, da se konča tudi odnos s to drago in ljubljeno osebo in prav tako ne pomeni, da se je končalo naše življenje. Zato si vzemite čas za žalovanje, poskrbite zase in za svoje občutke, vendar ne pozabite živeti.

 

Prispevek iz oddaje Dober dan - Kako preboleti izgubo?

http://4d.rtvslo.si/arhiv/dobro-jutro/174499201

Image

»Koristneje se je zavedati ene lastne pomanjkljivosti kot tisoč pomanjkljivosti nekoga drugega. Kajti če gre za našo napako, jo lahko tudi popravimo.« – Dalai Lama