ODPUSTITE IN SVOBODNO STOPITE V NOV DAN
Odpuščanje je dejanje nesebičnosti, sprejemanja in osvobajanja. Ne pomeni pozabiti, niti ne kaže na našo vsemogočno dobroto ali pristop k drugim, da se bodo oni bolje počutili. Odpuščanje pomeni sprejeti sebe, nekoga drugega, dogodek ali situacijo, iti skozi proces odpuščanja, si dovoliti začutiti vse spremljajoče občutke in nato vse spustiti. Kajti zamera ali ne-odpuščanje (ne pustiti) pomeni zadrževanje čustev v nas, pomeni da vso težo zamere neprestano nosimo s seboj in tako blokiramo našo energijo, da bi prosto stekla. Pogosto se tega niti ne zavedamo, saj smo prepričani, da je zadeva že mimo in da dokler nekoga ponovno ne srečamo ali se ne znajdemo v podobni situaciji, smo v redu in ni potrebe, da bi se s tem ukvarjali. A temu žal ni tako. Zadržana čustva imajo močno silo, ki v nas vzpostavlja napetost, nesigurnost, nezaupanje, dolgoročno pa lahko vodi do številnih težav in bolezni. To je sila, ki nas drži korak nazaj od tega kar je možno in nam preprečuje, da bi v polnosti živeli dani trenutek. In da lahko vsa zadržana čustva držimo pod nadzorom ali jih potlačujemo, na nezavednem nivoju porabimo veliko energije, ki nam potem primanjkuje za bolj koristne aktivnosti in vzpostavljanje ter vzdrževanje prijetnih odnosov. Pomislite samo, kako vam včasih lahko prisotnost ene osebe na zabavi pokvari vzdušje ali kako čudovit kraj za izlet lahko izgubi svoj čar, ker ste ga nekoč obiskovali z osebo, ki vas je potem prizadela. Tako prikrajšani smo lahko zaradi zamere in neodpuščanja, ki ju zadržujemo v nas. Prikrajšani smo za lepote narave, za prijetno druženje, za pristno poslušanje glasbe ali ogled filma, za polno doživetje prijateljstva ali ljubezni in še za marsikaj. In vse to zaradi strahu pred bolečino, ki nam jo je nekoč nekdo povzročil, zaradi razočaranja, ki smo ga ob nekom doživeli, zaradi vseh potlačenih in izrinjenih občutkov, ki se potem v določenem trenutku ponovno prikradejo na površje in nas spomnijo na zamero. Zato, da lahko z odprtim srcem vstopamo v odnose in s polnim bitjem doživljamo svet okoli nas, zato je pomembno, da se naučimo odpuščati sebi in drugim.
Odpuščanje nikakor ne pomeni, da se strinjamo s tem kar smo storili ali kar so nam storili drugi, niti ne pomeni, da se pretvarjamo kot da dogodka sploh ne bi bilo. Prav tako ne pomeni šibkosti, da se pustimo drugim izkoriščati ali da bomo z odpuščanjem vzpostavili z nekom ponovno pristen in tesen odnos. Odpuščanje izhaja iz zavedanja in sprejemanja, da smo vsi le ljudje, s človeškimi napakami in spodrsljaji in da večkrat reagiramo iz občutka negotovosti in strahu, z neznanjem in nezaupanjem. In to velja za prav slehernega posameznika, za vsakega izmed nas. Zato bodimo sočutni predvsem do sebe in svojih spodrsljajev, kot tudi do drugih, kajti tako kot je nam všeč, če nam drugi odpustijo, naj bi tudi mi odpustiti napake drugim. In osnova za pravo odpuščanje je ljubezen, saj si ljubezen ne zapisuje hudega. Odpustiti sebi pomeni ljubiti sebe, odpustiti drugemu vodi v svobodo in mir.
Vsakega posameznika pretekla dejanja, izkušnje in izrečene besede sicer spremljajo na poti življenja, a to ne pomeni, da smo v tem trenutku to, kar smo bili nekoč. Takrat smo ravnali kot smo v dani situaciji najbolje znali, danes bi morda drugače. Tudi drugi se trudijo po svojih najboljših močeh, kolikor so v danem trenutku zmožni in pripravljeni deliti v odnosu z nami. In včasih vsega ne razumemo oziroma si ne moremo razložiti, zakaj je nekaj tako kot je oziroma zakaj je nekdo ravnal tako kot je ali zakaj smo sami naredili ali izrekli to kar smo. Tako se je zgodilo in v nas pustilo pečat zamere, bolečine, neodpuščanje. Vendar pa, da bi odpustili sebi ali drugim, ne rabimo vedno vsega razumeti. Naš razum je le en nivo našega delovanja in življenja. Tudi, če pomirimo razum, lahko bolečina še vedno ostane. Zato je pomembno sprejemanje tega kar je in vera v splošno dobro ljudi. Zato je pomembno, da se pomaknemo iz pozicije otroka in pričakovanja brezpogojne ljubezni in razumevanja v pozicijo odraslega posameznika, ki je sposoben predelave čustev, torej občutenja, sprejemanja in neobsojanja ter s tem posledično tudi odpuščanja. Včasih bomo z odpuščanjem lahko ponovno vzpostavili kontakt z osebami, ki so nas prizadele, spet drugič to ne bo možno. A pomen odpuščanja ni ohranjanje odnosov za vsako ceno, tudi če smo v njih nesrečni. Pomen odpuščanja je naše notranje zadovoljstvo, ljubezen do drugih in spoštovanje do nas samih.
Odpuščanje pravzaprav ni namenjeno drugim. Odpustite zato, da znotraj sebe najdete mir. In odpustite sebi za napake, ki ste jih storili, saj ste le človek. Naučite se nekaj iz dane situacije in sprejmite sporočilo, v prihodnje pa če je le možno ravnajte drugače. Odpustite si, saj ste in še vedno ravnate po svojih najboljših močeh. Napolnite svoje srce z ljubeznijo, ljubeznijo do sebe, do drugih in do življenja. In negujte to ljubezen tako, da si večkrat poveste, da se imate radi in da se sprejemate. Prav tako povejte dragim osebam v vašem življenju, da jih imate radi in da jih sprejemate z njihovimi človeškimi napakami, prav take kot so. Samo začutite, sprejmite, odpustite in spustite…stopite svobodno v nov dan.
Članek objavljen v reviji Zdrave novice: http://www.hisa-idej.si/zn/arhiv/ZN_2018_74.pdf
