Image

Psihoterapija, korak bližje sebi in drugim

Psihoterapija je disciplina, ki je znanstveno utemeljena, s preprostimi besedami pa lahko rečemo, da gre za zdravljenje s pogovorom. Gre za osebno svobodno srečanje in proces, kjer oseba preko psihoterapevtskega odnosa spoznava sebe, ozavešča zanjo pomembne teme in potrebe ter izpolnjuje oziroma nadgrajuje razumevanje sebe in okolice. Osrednji del psihoterapije oziroma tisto kar zdravi je odnos med psihoterapevtom in klientom. Psihoterapevtski odnos predstavlja prostor sprejetosti, razumevanja in topline, kjer oseba lahko na varen način spregovori o sebi in o svojih težavah. Ravno kvaliteta terapevtskega odnosa najbolj napoveduje učinkovitost psihoterapije, zato je zelo pomembno, katerega psihoterapevta si oseba izbere in kako uspeta vzpostaviti pristen odnos. Le ta se mora razvijati iz obeh strani, tako s strani klienta, ki mora v terapevtu prepoznati in začutiti nekoga, ki mu lahko zaupa in verjame v terapevtove tehnike dela, kot s strani psihoterapevta, ki mora biti toliko iskren do sebe in klienta, da resnično začuti in sprejme klienta takšnega kot je ali pa tudi odkloni delo s klientom, če se ne vzpostavi pozitivna interakcija med njima. Terapevtski odnos je tisti, ki posamezniku nudi korektivno izkušnjo, nekaj drugačnega od naučenih vzorcev in vsakdanjega doživljanja, nekaj kar posameznik z radovednostjo raziskuje in s čimer lahko potem izven terapije testira realnost. Terapevt skozi pogovor z različnimi metodami in tehnikami vodi klienta k razumevanju njegovega načina mišljenja, čustvovanja in doživljanja ter posledično njegovega vedenja ter krepi klientove notranje vire moči, da se lažje in na bolj konstruktiven način sooča s svojimi težavami.

Različni psihoterapevtski pristopi imajo sicer v ospredju različne cilje psihoterapije. Nekateri se osredotočajo na odpravo neželenega simptoma oziroma vedenja, nekateri gradijo na doseganju uvida in ozaveščanja, tretji so usmerjeni v nudenje podpore, spet drugim je pomembna osebna rast. Glede na globino jih delimo na globinske psihoterapije in na podporne, suportivne psihoterapije. Vendar pa je osnova, ne glede na pristop, vedno radovedno raziskovanje in rdečo nit vodi želja po razreševanju psiholoških težav klienta po psiholoških poteh, preko pogovora, v konkretnem odnosu psihoterapevt - klient. Podobni cilji se tako lahko dosežejo znotraj različnih pristopov, preko različnih metod in procesov. Same tehnike, ki jih psihoterapevti uporabljajo predstavljajo le manjši delež pri skupnem uspehu terapije. Večji del predstavljajo zunaj terapevtski dejavniki oziroma klientovo življenje, terapevtovi dejavniki oziroma terapevtove lastnosti in kot že omenjeno, najpomembnejše v procesu terapije, skupni dejavniki terapije oziroma terapevtski odnos.

Psihoterapija pa se ne izvaja le kot individualna terapija, ki jo obiskuje posameznik sam. Psihoterapija lahko poteka tudi v skupini, v okviru družine ali kot partnerska terapija. Pri vseh oblikah je pomembno, da se vključeni v psihoterapijo sami prostovoljno odločijo za ta proces in da je prisotno spoštovanje do vseh udeleženih ter do njihovih zgodb in občutkov, ki jih nosijo. Vsak posameznik pride v terapijo s svojimi težavami, s svojim pogledom na življenje in na situacije, ki jih je doživel, s svojo realnostjo, s svojimi bolečinami. In cilj terapije ni v tem, da se posameznik reši vseh svojih problemov in pozabi na vse rane. Terapevt ni čudežni zdravitelj, ob katerem dogodki, čustva, občutki in doživetja kar izginejo oziroma se spremenijo v prijetne dele življenja.

Cilj terapije je v tem, da človek odkrije svoj pravi jaz, in da se sprejme kakršen je, skupaj s svojo življenjsko zgodbo, svojimi ranami, značajem in z vsem, kar je v njem. Skozi terapijo klient pridobi nove izkušnje, nove poglede ter drugačne uvide, ki jih lahko nato preverja v realnosti. In terapevt mu pri tem pomaga, ga usmerja in skupaj z njim hodi po poti, kjer se posameznik nauči drugače ravnati s samim seboj tako, da s tem lahko živi. Pomaga mu prepoznati in začutiti različna čustva, sprejeti in spremeniti neprijetne občutke in manj funkcionalne oblike vedenja, vodi ga k ozaveščanju skritih vsebin in postopnem odpravljanju omejujočih vzorcev iz preteklosti. Za dosego ciljev, ki se postavijo pa je pri različnih posameznikih potreben različen čas. Odvisno tako od posameznika kot tudi od cilja in sprotnih življenjskih okoliščin, ki se odvijajo v času obiskovanja terapije so nekatere terapije kratkotrajne, torej časovno omejene psihoterapije, nekatere pa dolgotrajne, kar pomeni psihoterapije z odprtim koncem in neomejenim časom trajanja. Kakšno psihoterapijo posameznik izbere v določenem trenutku oziroma ob določeni življenjski situaciji je tako precej odvisno od cilja, ki ga želi doseči.

V zadnjem času se je obseg psihoterapije precej razširil in obsega širši spekter težav, ki jih obravnava, zajema različne starostne skupine, ne ločuje po spolu ali veroizpovedi in ne obsoja socialnega ter kulturnega statusa posameznika. Psihoterapija ni namenjena le osebam, ki so žrtve travmatskih dogodkov, nasilja ali zlorab, ki so se znašle v krizi oziroma stiski ter ne vedo kako naprej, ki so doživeli izgubo bližnjega, ki se borijo z različnimi oblikami odvisnosti ali ki trpijo za motnjami spanja, pozornosti in podobno. Psihoterapija je namenjena vsem, ki si želijo izboljšati kvaliteto svojega življenja in način vsakdanjega delovanja, pridobiti večjo osebno avtonomijo in bolj pozitiven pogled na prihodnost, ter vsem, ki se morajo (ponovno) naučiti spoštovati, ceniti in ljubiti sami sebe kot edinstveno osebo. Kajti ravno to smo – sami sebi največje bogastvo.

 

Članek objavljen v reviji Zdrave novice: http://www.hisa-idej.si/zn/arhiv/ZN_2017_65.pdf

Intrvju objavljen v časopisu Dnevnik: https://www.dnevnik.si/1042911342/magazin/zdravje/z-bolecimi-custvi-in-obcutki-se-je-treba-soociti.

Nazaj

Image

»Bodi ti sprememba, ki si jo želiš videti v svetu.« - Gandhi