Image

Aktualni dogodki

  • Obrazna joga
  • Pogovorna skupina za ženske
  • Kaj mi moje telo sporoča?
  • Delavnica "NAJ TE NE ZGRABI PANIKA"
  • Skupina za osebe z motnjami hranjenja
  • Pogovorna skupina za žalujoče
  • PODPORNA POGOVORNA SKUPINA

Obrazna joga z Jasno

Ali si želite zaSIJATI v vsej svoji lepoti? Predvidevava, da je vaš odgovor JA.

Mateja in Jasna vas vabiva na antistresno DELAVNICO OBRAZNE JOGE,

kjer boste skozi Obrazno jogo odkrivali še neraziskane dele sebe, začutili svoje telo in svoje notranje organe ter izkusili, kakšen je občutek, ko smo v harmoniji s telesom in duhom.

Kaj pridobite z redno vadbo OBRAZNE JOGE?

  • Zdravstveno se okrepite in pomladite od znotraj navzven
  • Znižate si čustveni, mentalni in fizični stres
  • Pozitiven pogled na življenje
  • Z aktivacijo žlez vzpostavite hormonsko ravnovesje ter ravnovesje celotnega organizma
  • K boljšemu delovanju spodbudite vseh 5 glavnih notranjih organov v telesu
  • Porabljate kalorije in okrepite imunski sistem
  • Zmanjšate obseg gubic ter posledice gravitacije (vrečke, podbradek, očesni mešički)
  • Vzpostavite svetleč in mladosten videz obraza in kože, saj se poveča proizvodnja kolagena in elastina
  • Z obrazno jogo se pomladite, zdravstveno okrepite in duhovno prebudite.

Delavnica: antistresna OBRAZNA JOGA – aktivacija obraznih mišic

Kdaj:
petek, 25. novembra od 17.30 do 20.30. ure

Kje:
Moje življenje-moja pot, Zasebna psihoterapevtska praksa Mateja Švetak s.p.,
Šmartinska c. 106 (1. nadstropje)

Prispevek:
80€

Obvezne prijave:
info@psihoterapija-ms.si

Pohitite s prijavo, saj je število mest zaradi individualnega pristopa omejeno.

Kako poteka delavnica obrazne joge?

Aktivacija obraznih mišic poteka 3 ure. Osvojimo 6 osnovnih vaj obrazne joge. Vsaka udeleženka/udeleženec delavnice dobi mapo z vajami tudi v pisni obliki.

Delavnico bo vodila certificirana inštruktorica obrazne joge Jasna Novak Beguš.
Jasna je pozitivna, razigrana in vedno novih pustolovščin željna oseba. Na podlagi izkušenj in pridobivanju znanja ter odgovorov na tematiko ženskega obraza, si je pridobila licenco za inštruktorico obrazne joge po sistemu Savine Atai. V dobrih dveh letih si je kar lepo število njenih tečajnic z vadbo obrazne joge pridobilo mladostnejši in bolj svetleč videz. Nekatere so si izboljšale zdravstveno stanje ter hormonsko ravnovesje.
Obrazna joga pa nudi več kot samo fitnes obraznih mišic in naravnega pomlajevanje obraza ter telesa.

Zanjo je to tudi duhovna praksa.

Svoje navdušenje nad obrazno jogo in nenehno osebno rastjo, z velikim navdušenjem deli z ljudmi, kar jo neizmerno osrečuje. Verjame v srčnost ljudi in kreiranje življenja po lastni volji. Želi se razdajati ljudem kot najboljša verzija sebe.

Pridružite se nama na čudovitem popotovanju do sebe.

Pohitite s prijavo, saj je število mest zaradi individualnega pristopa omejeno.
Veseliva se druženja z vami ter rezultatov, ki jih bomo dosegli.

Prisrčno vas pozdravljava,
Mateja in Jasna

Kontakt

Mateja Švetak
T:+386 (0)51 223 791
M:info@psihoterapija-ms.si

Jasna Novak Beguš
T:+386 (0)31 333 188

POGOVORNA SKUPINA ZA ŽENSKE

Terapevtki: Mateja Švetak in Dunja Močnik

Kdaj: vsak ponedeljek med 18.00 in 19.30

Kje: Mala Brda 13, Hruševje - TRI HIŠE (pri Postojni)

Življenje nas vodi po različnih poteh – včasih so poti prijetne, nasmejane in v družbi prijaznih ljudi, včasih pot zavije na temne, osamljene, težke odseke, kjer se srečujemo z različnimi preizkušnjami življenja. In tako kot radi delimo svoje vesele zgodbe je prav, da najdemo tudi varen prostor, kjer lahko podelimo kaj se nam je neprijetnega, žalostnega, bolečega zgodilo, kaj smo doživeli, kako smo se ob tem počutili. Ne le, da lahko o tem spregovorimo temveč tudi, da smo v svoji pripovedi slišani, da nas ne obsojajo in da smo sprejeti taki kot smo.

Čas in varen prostor za vašo zgodbo lahko najdete znotraj pogovorne skupine za samopomoč, kjer bomo prisluhnili vaši življenjski situaciji ali dogodku in boste ob podpori skupine in psihoterapevtk lahko naredili korak naprej, korak k sprejetju vašega življenja takega kot je, z vsem kar obstaja in s čimer je obdano...korak v lepši jutri.

Cena posameznega srečanja je 20 eur. Prvo srečanje bo v ponedeljek, 6.3.2017

Pridružite se nam in naredite prvi korak že danes. Povejte svojo zgodbo in prisluhnili vam bomo. Pogovor v skupini poteka v intimnem in varnem prostoru, vse kar je povedano ostane znotraj skupine. Ko so besede izrečene in življenjska zgodba predstavljena na glas, dobi novo dimenzijo. Takrat jo lahko začutimo drugače, jo začnemo sprejemati kot del nas in z njo lahko zaživimo na drugačen način...na način, ki nas ne zaznamuje, nas ne ohromi, ki nam ne predstavlja zidu preko katerega ne moremo...na način, ki je edinstven za vsakega posameznika, je zanj sprejemljiv in mu ponudi novo priložnost za prijetnejšo pot.

Lepo vabljeni,

Mateja in Dunja

Kontakt

Mateja Švetak
T:+386 (0)51 223 791
M:info@psihoterapija-ms.si

Dunja Močnik
T:+386 (0)31 616 490
M:dunja.mocnik@gmail.com

 

Delavnica: Kaj mi moje telo sporoča?

Terapevtki: Mateja Švetak in Aneta Kovačič

Kdaj: vsak drugi torek med 18.00 in 19.30

Kje: Štefanova ulica 3, Ljubljana (pri nebotičniku)

»Telo in duševnost sta med seboj povezana v obeh smereh. Le skupaj sestavljata neokrnjeno celoto, ki je osnova in pogoj za vse človekove dejavnosti.« (Martina Tomori)

Naše telo z nami neprestano komunicira. Na telesu in tudi v njem se odražajo fizične spremembe in tudi naše psihološko stanje. Pogosto se ljudje pritožujejo zaradi telesnih težav in bolečine, a se pri tem le redko zavedajo vloge osebnostnih značilnosti, psiholoških dejavnikov in procesov ter lastnega čustvenega doživljanja, ki imajo pomembno vlogo tako pri nastanku kot tudi pri poteku mnogih telesnih bolezni. V ozadju psihosomatskih motenj se pogosto skrivajo neustrezni načini reševanja stresnih situacij v vsakdanjem življenju ter nezmožnost predelave težav na čustvenem nivoju. Ko se ljudje najpogosteje na stres in čustvene konflikte odzivamo s potlačevanjem ali zanikanjem pravzaprav povzročimo, da se čustvena napetost in vzburjenje ne odraža navzven kot izrečene misli, besede, telesna aktivnost, temveč se vse skupaj zapre znotraj telesa. Ta zatrta energija se tako na svoj način sprošča in širi v naši notranjosti in počasi ruši naše ravnotežje, kar lahko skozi daljše obdobje vodi do organskih motenj in telesnih težav.

 

Na delavnici bomo skozi meditacijo ter različne tehnike spoznavali svoje telo, se naučili prisluhniti kaj nam sporoča in kako ta sporočila vključiti v naš vsakdan. Z različnimi vajami bomo začutili kaj nam telo govori, preko pogovora pa to tudi ozavestili in tako privedli sporočila v aktivno življenje.

Cena posameznega srečanja je 10 eur. Prvo srečanje bo v torek, 28.3.2017

Naše telo omogoča dejaven stik z okoljem, nosi naše spomine, nas spremlja in nas podpira na vsakem koraku…prisluhnimo mu!

Lepo vabljeni,

Mateja in Aneta

Kontakt

Mateja Švetak
T:+386 (0)51 223 791
M:info@psihoterapija-ms.si

Aneta Kovačič
T:+386 (0)31 358 096
M:aneta.kovacic@gmail.com

Psihoterapevtska skupina za osebe s panično motnjo

Ko posameznik na enem ali večih pomembnih področij življenja ne skrbi več dobro zase in ni več zmožen obvladati svojih občutkov, spregovori njegovo telo. Panični napadi in tesnoba so pogosto signal, da nekaj ni v redu oziroma da na enem izmed temeljnih področij ne skrbimo več zase. To je lahko telesno področje, lahko niso zadovoljene naše socialne potrebe ali potrebe po samouresničitvi, lahko imamo pomanjkanje drugih prijetnih aktivnosti ali se zamaje naš duhovni svet. Takrat postanejo naši temelji ranljivi in nestabilni za zunanje ali notranje dražljaje, ki nas potisnejo iz ravnovesja. Simptomi oziroma panični napadi tako kažejo posamezniku naj spremeni neustrezen način življenja in ga vabijo, da bolje poskrbi zase.

Kaj so panični napadi in tesnoba, kako se razvije panična motnja ter kako se soočiti s simptomi in posledicami bomo govorili znotraj skupine za samopomoč, kjer bomo poleg teoretičnega ozadja poiskali in utrdili vaše vire moči ter spoznali različne tehnike sproščanja.

Srečanja bodo potekala ob ponedeljkih med 18.30 in 20.00 uro, v Ljubljani - center, in sicer v štirih zaporednih tedenskih srečanjih in enem podpornih srečanjih čez štirinajst dni. Pred vključitvijo v skupino je potrebno opraviti brezplačen individualni spoznavni razgovor, za katerega se dogovorite na tel. št. 051/ 223 – 791 (Mateja). Cena 5-ih srečanj je 110 eur.

Termini srečanj:

29.10.2018 - teoretični del (panični napad, panična motnja ter anksiozna motnja)

05.11.2018 – teoretični del in pravilno dihanje

12.11.2018 – viri moči posameznika

19.11.2018 – tehnike sproščanja

03.12.2018 – pogovor in podpora

Za vsa dodatna vprašanja sva na voljo na: info@psihoterapija-ms.si ali aneta.kovacic@gmail.com ali na tel. št. 051 / 223 – 791 (Mateja)

Panični napad je nenaden občutek močnega strahu in anksioznosti oziroma tesnobe, ki ga spremljajo vsaj štirje od sledečih telesnih ali psiholoških simptomov:

  • Pospešeno bitje srca (palpitacije), razbijanje srca
  • Plitko dihanje (zadihanost)
  • Znojenje
  • Tremor (tresavica) ali trepetanje, temnenje pred očmi
  • Vrtoglavica, omotičnost in/ali izguba zavesti, omedlevica
  • Bolečina, neugodje in/ali stiskanje v prsih
  • Občutek otrplosti ali mravljincev
  • Navali vročine ali mraza
  • Slabost, bolečina v želodcu ali prebavne motnje
  • Občutek dušenja, strah pred zadušitvijo
  • Strah pred smrtjo (zaradi odpovedi srca)
  • Strah pred izgubo nadzora in norostjo
  • Občutek derealizacije (spremenjeno, oddaljeno doživljanje sveta) in depersonalizacije (občutek, da je človek oddaljen od sebe...)

Panični napadi so lahko nenadni oziroma nepredvidljivi, predvideni oziroma vezani na okolje ali nočni. Simptomi se ponavadi pojavijo nenadoma, s hitrim stopnjevanjem tesnobe in dosežejo vrhunec v prvih 10 min. V trenutku paničnega napada se sproži občutek ogroženosti ter se aktivira strah in tesnoba, s pripadajočimi telesnimi in kognitivnimi simptomi, ki pa le redko trajajo več kot 30 min.

Panični napad se lahko pojavi v neki stresni situaciji ali zastrašujoči izkušnji, kot posledica dolgotrajnega stresa ali celo v fazi sproščenosti. Sprožilci so različne okoliščine, ki jih oseba doživlja kot ogrožujoče oziroma obremenilne. To so lahko notranji dejavniki (telesni občutki, misli, predstave) ali zunanji dejavniki (določene okoliščine, situacije, dogodki).

Kako se v neki situaciji počutimo ni toliko odvisno od situacije same, temveč predvsem od tega, kako to situacijo doživljamo, torej od naših misli, čustev ter telesnega odziva. Med paničnim napadom posameznik situacijo doživlja kot ogrožujočo, kjer sam čuti nemoč ter popolno izgubo kontrole. Slika situacije oziroma realnosti je v tem trenutku nekoliko izkrivljena, misli so manj realne in nefunkcionalne, to pa pomembno vpliva na posameznikovo počutje in odzive. V paniki ocenjujemo, da nas ogroža sila, ki se ji ne moremo zoperstaviti, nismo pa prepričani ali lahko pobegnemo oziroma ali nam bo uspelo preprečiti grožnjo in se zaščititi. Poleg tega se pojavi prepričanje, da nimamo časa in moramo takoj najti rešitev. Telo se tako pripravi na »boj ali beg«, kar pomeni, da aktivira vse svoje mišice, ki za to potrebujejo tudi več kisika in hranilnih snovi za opravljanje svojega dela. Tako se kri v telesu prerazporedi iz organov, ki v danem trenutku niso tako pomembni, v mišice, ki jih telo potrebuje za rešitev oziroma zaščito. Srce zato začne delovati močneje in hitreje, saj s tem zagotovi zadostno prekrvavitev mišic, njihova napetost pa vodi v tresenje rok in nog. Ker se z napenjanjem mišic v telesu tvori dodatna toplota, se odvečna odvaja s potenjem, koža pa postane bleda in hladna, saj se kri iz tam prerazporedi v druge dele telesa. Zmanjšana prekrvavitev prebavil povzroči nelagodje v trebuhu in prebavne motnje, napenjanje dihalnih mišic pa posameznika sili v plitko dihanje in povzroča tiščočo bolečino v prsih. Vsi simptomi, ki spremljajo panični napad so tako posledica prilagoditvene spremembe telesa na zaznano nevarnost.

Pogostost paničnih napadov in njihova intenzivnost so lahko različni. Posameznik lahko panični napad doživi samo enkrat ali pa se le-ti ponavljajo. Posamezen panični napad še ni panična motnja, v kolikor pa se panični napadi ponavljajo, se lahko razvije panična motnja, ki je diagnosticirana pri 3% ljudi (za diagnozo sta potrebna vsaj dva panična napada v razmaku enega meseca). Simptomi se najpogosteje pojavijo v pozni adolescenci ali zgodnji odrasli dobi, le 1/3 ljudi pa poišče ustrezno pomoč. O panični motnji govorimo pri ljudeh, ki so doživeli več napadov panike, so pogosto tesnobni in živijo v strahu pred novimi napadi. Pogosto pričnejo spreminjati svoje življenje tako, da se izogibajo določenim krajem in dejavnostim, kjer obstaja nevarnost, da bi se panični napad ponovil, izogibajo se krajem, kjer se počutijo ogrožene, da v primeru paničnega napada ne bi mogli pravočasno dobiti pomoči oziroma se rešiti (tuneli, vlaki, gneče..., kar je osnova za nastanek agorafobije) ter postanejo bolj pozorni na telesne občutke, tudi na povsem običajne fiziološke telesne spremembe (selektivna pozornost). Za večji občutek varnosti si pogosto posameznik poišče objekte ali subjekte, ki jih lahko ščitijo in jim nudijo večji občutek varnosti, kot je na primer spremstvo drugega ali neprestana dosegljivost mobilnega telefona. Strah pred ponovnim paničnim napadom, skupaj z različnimi prilagajanji in spremembami ter izogibanjem in odrekanjem dejavnostim, aktivnostim in ljudem, naredi življenje posameznikov s panično motnjo težko in osiromašeno ter jim oža njihov življenjski prostor. Svet, v katerem se lahko oseba »varno« giblje, postane vse manjši, kar pa lahko povzroči težave v ožjem in širšem socialnem okolju, na poklicnem in družabnem področju.

Najpomembnejši dejavniki tveganja za razvoj panične motnje so:

  • Genetsko pogojena občutljivost (družinska anamneza)
  • Vzgoja oziroma okolje v katerem je posameznik živel (neustrezen odnos staršev do otrok, zlorabe v otroštvu in ostale neugodne zgodnje izkušnje)
  • Realne obremenjujoče okoliščine pred prvim paničnim napadom (velike spremembe v življenju, travmatičen dogodek, izguba bližnjega, stres)

Poleg panične motnje se nekateri soočajo tudi z drugimi, pridruženimi motnjami. Obstaja pogosta povezanost z anksioznimi in depresivnimi motnjami, podobne simptome pa lahko opazujemo tudi pri uživanju in odtegnitvi nekaterih psihoaktivnih snovi ali pri resnejših telesnih obolenjih različnih organskih sistemov, kot so na primer motnje srčno žilnega sistema. Pri bolnikih s panično motnjo je večja kot sicer tudi samomorilnost, predvsem pri tistih, ki imajo pridruženo depresijo in prekomerno uživajo alkohol.

Zelo pomembno pa je vedeti, da so tako panični napadi kot panična motnja ozdravljivi in jih z ustreznimi smernicami in zdravljenjem lahko zmanjšate ali odpravite.

Ko se pojavijo panični napadi je za posameznika pomembno, da poišče pomoč. Najpogosteje se najprej zatečejo k urgentnemu ali osebnemu zdravniku, da se naredijo preiskave telesnih funkcij. Zdravnik tako opravi s pacientom pogovor in telesni pregled, osnovne krvne preiskave, EKG in ga po potrebi napoti na specialistični pregled z namenom, da se izključijo resnejša telesna obolenja. V nadaljevanju zdravljenja, ko je diagnosticirana panična motnja, zdravnik predpiše zdravila (antidepresive in po potrebi tudi anksiolitike, najpogosteje benzodiazepine) ter priporoči tudi psihoterapevtsko zdravljenje. Posebno pozornost nameni pacientom, ki so depresivni in samomorilsko ogroženi ter tistim, ki potrebujejo celovito zdravljenje odvisnosti. Poleg medikamentoznega zdravljenja je tako zelo učinkovita tudi psihoterapija in terapevtske skupine, kjer se natančneje in v lastnem tempu razišče in prouči povezave med mislimi, čustvi in vedenjem ter na daljši rok tudi raziskuje morebitne vzroke za nastanek oziroma sproženje paničnih napadov in doživljanje tesnobe.

Kaj lahko storite sami?

  • Berite in pridobite čim več informacij o paničnih napadih in aksioznosti ter o panični in anksiozni motnji. Več kot veste, manjši bo strah pred napadi. Spoznajte, da je normalno kar doživljate med paničnim napadom in da se vam zaradi tega ne bo zmešalo oziroma ne boste izgubili kontrole. Izvedite čim več o tem kaj je to strah in anksioznost, kaj ju povzroča in kako ublažiti simptome.
  • Izogibajte se kajenju, alkoholu in kofeinu. Vse to lahko sproži napad panike, še posebej pri ljudeh, ki so za to bolj dojemljivi.
  • Spoznajte tehnike kognitivnega preusmerjanja pozornosti. Obstajajo različne tehnike s katerimi pozornost možganov preusmerimo na mentalne aktivnosti in jih zaposlimo z reševanjem različnih nalog, kar odpelje pozornost stran od občutenja strahu, močnih čustev in občutka izgube kontrole.
  • Naučite se kontroliranega dihanja. Hiperventilacija (hitro, plitko dihanje) se pogosto pojavi pri paničnih napadih. Globoko dihanje in dihanje s trebušno prepono je tisto nasprotje, ki lahko omili simptome napada. Z naučenim pravilnim dihanjem se lahko pomirite že v začetni fazi občutenja anksioznosti in se privedete v stanje sproščenosti.
  • Redno izvajajte različne tehnike sproščanja. Joga, meditacija, avtogeni trening, progresivna mišična relaksacija, vizualizacije in podobne tehnike utrjujejo telo v spoznavanju in ohranjanju sproščenosti in s tem preprečujejo preplavljanje telesa z odzivi značilnimi za stres, anksioznost in paniko.
  • Povežite se z družino in bližnjimi. Tesnoba se pogosto pojavlja, ko se počutimo osamljene in izolirane od nam najdražjih in pomembnih ljudi. Vzpostavite kontakt z njimi, pogovorite se in preživljajte čas skupaj v različnih aktivnostih. S tem povečujete tudi hormon sreče in svoje dobro počutje.
  • Bodite telesno aktivni. Redno telovadite vsaj 30 min nekajkrat na teden in vsakodnevno preživite nekaj časa zunaj na prostem, v naravi. Namenite čas svojemu telesu, raztegnite mišice in pretegnite celotno telo.
  • Zagotovite si dovolj kvalitetnega spanca. Pomanjkanje spanja lahko poslabša simptome panike in anksioznosti, zato si privoščite sedem do osem ur spanja vsako noč.

Psihoterapevtska skupina za osebe z motnjami hranjenja

Terapevtki: Mateja Švetak in Alenka Zajec

Kdaj: vsaka druga sreda med 17.000 in 20.00

Kje: Zavod Sankofa, Štefanova ulica 3, Ljubljana

Odpirava psihoterapevtsko skupino za vse, ki se srečujete z motnjami hranjenja. Vzroki za to so lahko različni in največkrat medsebojno povezani. Motnje hranjenja sporočajo, da so vsebine v notranjem in zunanjem svetu pretežke, da bi se oseba z njimi soočila. Pri vsem tem ne gre le za pretirano ukvarjanje s hrano in lastnim videzom, temveč za globjo stisko, gre za odnos do lastnega telesa in občutkov do sebe. Pri tovrstnih težavah hrana največkrat predstavlja oziroma omogoča umik, beg, sprostitev, nagrado, kazen, krivdo, bes, žalost, ponos, gnus, strah, jezo, praznino, tolažbo, smisel... Notranja dinamika je pogosto nevidna in neslišna borba, ki poteka v začaranem krogu, ki ga spremljata osamljenost in nerazumevanje okolice. Vzroke za motnjo hranjenja je potrebno raziskati in se z njimi iskreno soočiti.

Namen skupine je z različnimi tehnikami (pogovornimi, meditativnimi, fantazijskimi, telesnimi, energetskimi, gibalnimi...) poiskati vrata do vam lastnih virov moči, najti in ohranjati stik s sabo in na ta način počasi izpustiti škodljive vzorce obnašanja ter stopiti iz začaranega kroga.

Srečevali se bomo na 14 dni ob sredah med 17.00 in 20.00 v prostorih zavoda Sankofa na Štefanovi ulici 3 v Ljubljani. Cena posameznega srečanja je 30 eur. Enkrat letno bo skupina potekala tudi v obliki večdnevnega terapevtskega intenziva.

Pred vključitvijo v skupino se je potrebno naročiti na brezplačen individualni razgovor. Za kakršnekoli nadaljnje informacije sva vam na voljo preko telefona ali elektronske pošte.

Vabljeni!

Kontakt

Mateja Švetak
T:+386 (0)51 223 791
M:info@psihoterapija-ms.si

Alenka Zajec
T:+386 (0)31 333 188
M:info@sankofa.si

Pogovorna skupina za žalujoče

Ob izgubi bližnjih, pa naj bo ta izguba nenadna ali pričakovana, se vsak posameznik sreča z žalostjo in bolečino. Spoznanje, da v tem nismo sami, da je vse kar čutimo in o čemer razmišljamo del procesa žalovanja, da se podobno dogaja tudi drugim žalujočim in da zaradi tega nismo izključeni iz družbe, je lahko zelo osvobajajoče in nam poda roko v trenutkih, ko sami ne znamo ali ne zmoremo narediti koraka naprej. Žal mnogi ljudje žalujejo sami, ker jim je morda pretežko deliti zgodbo in občutke z drugimi ali pa ker ne želijo biti drugim v breme. Mnogi se zatečejo k branju knjig na temo žalovanja, nekateri k pretirani aktivnosti, da ne bi občutili vsega kar se dogaja znotraj njih, nekateri se umaknejo iz družbe in se zavijejo v samoto. Vendar žalovanje samo kar ne izgine, žalovanje potrebuje svoj prostor in predvsem potrebuje svoj čas. Kako dolgo bo trajalo žalovanje ne moremo predvideti, saj vsak od nas hodi po nekoliko različni življenjski poti. Vendar pa je za vse nas pomembno, da si na varen način dovolimo soočanje z vsemi čustvi, ki se porajajo v nas, z vsemi mislimi, ki preplavljajo našo zavest in z vsemi telesnimi občutki, ki jih zaznamo. In ravno pogovorne skupine za žalujoče nam lahko nudijo varen prostor in dovolj časa, da v svojem tempu doživljamo in sprejemamo izgubo. Znotraj skupine je prostor, kjer je vsaka zgodba slišana in kjer so čustva in doživljanje vsakega izmed nas sprejeta brez obsojanja. S pogovorom, ali pa samo s poslušanjem drugih spoznamo, da na tej poti nismo sami. V skupini stopimo v kontakt z ljudmi, ki se podobno kot mi srečujejo z občutki tesnobe, žalosti, jeze, strahu, osamljenosti, zapuščenosti, pa tudi olajšanja, ljubezni, zmedenosti, z različnimi mislimi, ki so enkrat negativne in strašljive, spet drugič pozitivne in vesele, z različnimi telesnimi odzivi vse od bolečine pa do raznih drugih zdravstvenih težav, ki se pojavijo ob žalovanju. In dejstvo je, da tako žalujoči kot tudi tisti, ki žalujoče spremljajo ob bolečih izgubah lahko naredijo največ tako, da sprejmejo vse kar se dogaja ter da žalovanju namenijo dovolj časa in prostora, pa naj bo to mesec, leto ali daljše obdobje, kolikor je pač potrebno, da na koncu sprejmemo izgubo, vzamemo to življenjsko izkušnjo in če je možno s to izkušnjo stopimo tudi korak naprej v naši osebni rasti kot posamezniki.

Pogovorna skupina za žalujoče se bo sestajala vsako 3. sredo v mesecu med 19.30 in 21.00 uro na Štefanovi ulici 3 v Ljubljani.

Cena posameznega srečanja je 8 eur, pred prvim srečanjem pa je obvezna prijava na tel. št. 051/ 223 - 791 (Mateja).

PROCES ŽALOVANJA:

Smrt je sklepno dejanje vsakega življenja. Ne moremo se ji izogniti, ne moremo ji uiti, lahko pa se nanjo do določene mere pripravimo in jo lažje sprejmemo, ko napoči njen čas. Smrt, izguba in žalovanje potrebujejo svoj prostor in čas. Izguba bližnjega je trenutek, ki ga vsak izmed nas doživlja drugače, prav gotovo pa v svoji globini nosi bolečino, žalost, strah, osamljenost. Nemogoče je v naprej predvideti ali si predstavljati, kako bomo ta trenutek doživeli in še težje je predvidevati, kako se ob tem počuti nekdo drug. Vsak izmed nas izkušnjo izgube, ki sta jo sprožila umiranje in smrt, doživlja drugače, tako navznoter kot tudi navzven. Na to, kako bomo to občutili in izrazili, ima velik vpliv naš odnos do smrti, kako so nam jo predstavili kot otroku, kako si predstavljamo posmrtno življenje, če si ga sploh predstavljamo, kakšen odnos smo imeli z umrlim, ali je bila smrt pričakovana ali nenadna, koliko smo bili vpleteni v negovanje umirajočega in še marsikaj. Vendar, ko govorimo o izgubi bližnjega, nekoga, ki je bil pomemben del našega življenja, s katerim smo doživeli pomembne trenutke in ki je z nami prehodil del naše življenjske poti, je žalost povsem normalna reakcija s katero se srečamo. Pogosto se žalosti priključijo še občutki nemoči, negotovosti, strah pred zapuščenostjo, izguba smisla, samota in obup… V vsakem od nas se bodo močneje prižgali različni občutki in bodo druga čustva v različnih obdobjih bolj intenzivna. Vsak izmed nas bo potreboval različen prostor  in čas za sprejemanje in predelovanje izgube, saj je vsak izmed nas edinstven in se z življenjem ter smrtjo sooča na svoj način. To pomeni, da se bo vsak izmed žalujočih nekoliko drugače odzval tako na čustvenem kot tudi na vedenjskem in telesnem nivoju. Tako na primer različno na čustvenem nivoju poleg žalosti lahko občutimo tudi jezo, krivdo, sram zapuščenost… Spet na vedenjskem nivoju lahko v ospredje stopi odrekanje hrane ali zloraba drog in alkohola, umik v osamo, agresija, potreba po stalnem druženju ali pretirana aktivnost. Navsezadnje tudi naše fizično telo odreagira z različnimi simptomi na izgubo bližnjega in stres, ki se ob tem pojavi. Lahko z raznimi telesnimi bolečinami kot je na primer glavobol, s prebavnimi motnjami, motnjami spanja in ritmom srca, tresenjem, oteženim dihanjem ter še marsičem. Ob vseh teh spremembah včasih niti ne razumemo najbolje, kaj se z nami dogaja, saj so doživljanje in občutki v določenih trenutkih lahko zelo močni in celo nasprotujoči, kot bi se odvijala prava zmešnjava tega kar je. Pojavlja se lahko žalost in bolečina, pa kljub temu tudi občutek osvoboditve, lahko se pojavlja občutek jeze ter sovraštva in hkrati neizmerna ljubezen, lahko so prisotni občutki sramu in krivde, pa kljub temu občutek olajšanja, lahko se pojavi hvaležnost in hkrati občutek praznine, lahko je želja po druženju in nezmožnost poiskati moč, da bi se odpravili ven ali nekoga poklicali. Ob vsem tem čutimo zmešnjavo, čustva ki jih poznamo in tudi neznane občutke, sprejemljive in nesprejemljive misli, porajajo se vprašanja »zakaj…« ter doživljamo znane in neznane telesne reakcije. Torej doživljamo spremembe na vseh treh naših nivojih – čustvenem, mentalnem in telesnem. In ob vsem tem, ob tej raznovrstni paleti vsega, je zelo pomembno vedeti, da so vsa ta čustva, občutki, misli in doživljanje popolnoma normalni. Se pojavijo, ostanejo nekaj časa in nato odidejo. S časom postanejo manj intenzivni in manj ogrožajoči. Potrebujejo le dovolj prostora in dovolj časa.

Prostor in čas sta tista pomembna elementa, ki jima moramo dovoliti, da v procesu žalovanja naredita svoje in jima zaupati, da bosta prinesla olajšanje. Kako dolgo bomo žalovali, kakšne faze žalovanja bomo doživljali in kako dolgo bodo trajale, kako intenzivno bomo žalovali in na kakšen način, je odvisno od vsakega posameznika. Žalovanje je vedno individualno in ni pravega ali napačnega načina žalovanja. Najpogosteje pa žalovanje poteka v naslednjih fazah, a ne nujno v tem vrstnem redu (po Kübler-Ross):

  • Šok, ki se po navadi najprej pojavi, ko posameznik prejme novico o smrti osebe. Gre za obdobje neposredne prizadetosti, ko se posameznik počuti brez nadzora in se ne zaveda najbolje, kaj se dogaja. Lahko bi rekli, da gre za zaščitno fazo posameznika, ki lahko traja ure ali celo tedne.
  • Zanikanje, ki se pogosto pojavi sočasno s šokom. Tu oseba zavedno ali nezavedno ne sprejema dejstev, informacij oziroma realnosti in se odziva z besedami kot so: »Zmotili so se. To ni res.«… Gre za zelo naraven in pogost obrambni mehanizem ljudi, ko se s situacijo soočajo tako, da je ne priznavajo oziroma jo ignorirajo.
  • Jeza zakaj se je to zgodilo oziroma kdo je krivec za nastalo izgubo. Izražanje jeze je lahko obrnjeno navznoter, ko na primer pri sebi iščemo kako bi lahko preprečili smrt bližnje osebe ali navzven, ko smo jezni na okolico, na zdravnike, na osebo, ki je umrla in podobno.
  • Pogajanje nas na neki ravni poveže z nečem v kar verjamemo, z Bogom, tudi globlje z nami samimi in z drugimi, torej z vsemi pri katerih iščemo še eno priložnost. Gre za fazo iskanja kompromisov, ki pa le redko prinese neko sprejemljivo rešitev, predvsem v primeru smrti.
  • Žalost na nek način kaže to, da smo začeli sprejemati realnost. Soočimo se z bolečino, z resničnostjo izgube, nemalokrat nas spremljajo občutki negotovosti, strah, krivda, obžalovanje. Pogosto se žalost preliva v obdobja depresije, pomanjkanje energije in sposobnosti, da bi videli smisel v prihodnosti. V tem obdobju so spremembe tudi najbolj vidne navzven v obliki sprememb prehranjevanja, druženja, aktivnosti in podobno. Faza lahko traja dolgo, tudi več let.
  • Sprejemanje prinese postopno vračanje v običajno življenje. Počasi se sprijaznimo, da umrle osebe fizično res ni več med nami, da življenje teče dalje. Povrneta se energija in vključevanje v različne aktivnosti, uredi se apetit, ponovno se pojavijo interesi.    

Ne obstaja najboljši način kako čim prej in čim lažje odžalovati izgubo, niti ne moremo primerjati proces žalovanja med različnimi ljudmi in pričakovati enak razvoj in enako zaporedje faz žalovanja. Še manj lahko ocenjujemo kolikšen čas bo potreben, da se pri posamezniku odvije celoten proces. Žalovanje je edinstven proces, ki pri vsakem posamezniku zahteva svoj čas. Vsekakor pa lahko najdemo skupne točke, ki nam pomagajo v tem procesu. To so naši lastni viri moči, to je spoznanje, da nismo edini, ki žalujemo in ki poznamo občutke žalosti ter bolečino ob izgubi bližnjih, to je pogovor in slišanost ter sprejetost v vsem, kar se nam dogaja in kar doživljamo. Tako žalujoči kot tudi tisti, ki žalujoče spremljajo ob bolečih izgubah lahko naredijo največ tako, da sprejmejo občutke, ki se pojavijo ter da žalovanju namenijo dovolj časa in prostora, pa naj bo to mesec, leto ali daljše obdobje. Kolikor je pač potrebno, da na koncu sprejmemo izgubo, vzamemo to življenjsko izkušnjo in če je možno s to izkušnjo stopimo tudi korak naprej v naši osebni rasti kot posamezniki.

Vsako leto se 1. Novembra, ob dnevu spomina na mrtve, še posebno spomnimo naših najdražjih, ki žal niso več z nami v tem življenju, nas pa še vedno spremljajo v naših srcih, mislih in spominih. S smrtjo se res konča fizični stik z umrlim, vendar to ne pomeni, da se konča tudi odnos s to drago in ljubljeno osebo in prav tako ne pomeni, da se je končalo naše življenje. Zato si vzemite čas za žalovanje, poskrbite zase in za svoje občutke, vendar ne pozabite živeti.

 

Prispevek iz oddaje Dober dan - Kako preboleti izgubo?

http://4d.rtvslo.si/arhiv/dobro-jutro/174499201

Vsak posameznik se na poti svojega življenja kdaj znajde v stiski in na točki, ko sam ne zna ali ne zmore stopiti naprej. Na nek način to pomeni, da živimo, vsekakor pa nam v tistem trenutku ni lahko. Vendar pa ta točka, ki po navadi nosi veliko bolečine in neprijetnih občutkov, ne pomeni, da smo v tem sami in da se mora zaradi tega naše življenje ustaviti. Morda potrebujemo samo pogled iz drugega zornega kota ali pa se moramo samo za trenutek ustaviti, si na varen način dovoliti začutiti vse kar se nam dogaja, biti v tem slišani in podprti, da potem lažje nadaljujemo pot.

Za vse, ki si želijo varen prostor, kjer bi lahko izrazili sebe, svoja čustva in doživljanje, svoje poglede in dileme s katerimi se srečujejo v vsakodnevnih situacijah, odpiram PODPORNO POGOVORNO SKUPINO. Teme o katerih bomo govorili bodo različne. Predvsem bodo to vsebine, ki jih boste člani skupine prinesli s seboj na srečanje, ki jih boste sami odpirali in boste želeli o njih govoriti, saj bo to čas in prostor namenjen vam in vašemu notranjemu dogajanju.

Namen podporne pogovorne skupine je ustvariti varen, sproščen in prijeten prostor, kjer vsak posameznik lahko izrazi svoje občutke ter podeli svoje vsakodnevne preizkušnje. Tako preko izmenjave izkušenj z ostalimi ter s pomočjo odzivov ostalih članov širi svoje poglede in išče rešitve na drugačne načine. Najpomembnejši in najbolj dragoceni namen skupine pa je predvsem ta,  da je posameznik v vsem kar se mu trenutno dogaja v življenju slišan, razumljen ter sprejet v svojem doživljanju. Skupina in medsebojna povezanost, ki se razvije med člani ponuja občutek pripadnosti, da v dani situaciji in čutenju, ki to situacijo spremlja, posameznik ni sam.

V skupini se tako lahko vsaj za trenutek odložijo bremena, ki jih člani nosijo, zmanjšajo se strahovi in stiske s katerimi se srečujejo in naredi se prostor za nova doživetja, drugačna čustva in nove izkušnje. Posameznik lahko razvija bolj pozitivno samopodobo, pridobi večje samospoštovanje ter predvsem bolje spoznava sebe, svoje delovanje in lastne občutke ter hkrati opazuje, kako ga v vsem tem doživljajo drugi. Osebna rast znotraj skupine vodi v spremembe na osebnem doživljanju sebe in okolice, prav tako pa se te spremembe odražajo zunaj skupine v realnem okolju in vsakodnevnih situacijah ter odnosih z najbližjimi.

Prednosti in pozitivni pogledi dela v skupini:

  • Prostor in čas za vsakega posameznika, da izrazi svoja čustva, občutke in razmišljanja;
  • Delitev trenutnih življenjskih preizkušenj in pogled na situacijo z drugih zornih kotov;
  • Občutek, da posameznik v situaciji v kateri se je znašel ni sam in da se tudi drugi srečujejo (ali pa so se v preteklosti) s podobnimi težavami;
  • Medsebojna psihološka in čustvena opora ter tolažba med člani skupine;
  • Občutek slišanosti, sprejetosti in razumljenosti v doživljanju, brez obsojanja;
  • Pogovor, različni pogledi in zgodbe drugih ter iskanje rešitev daje upanje in iskanje novih poti za izhod iz stiske;
  • Osebna rast vsakega posameznika, pridobivanje samospoštovanja in samozavesti;
  • Učenje socialnih spretnosti in veščin;
  • Zmanjševaje občutka socialne izključenosti in izoliranosti, tesnobe, depresije in negativnih misli;
  • Prijeten in hvaležen občutek pomoči drug drugemu;
  • Raziskovanje svojih meja, prednosti in slabosti, poguma in blokad oziroma zadržkov skozi različno vključenost v pogovor in vaje (poslušati, spregovoriti, ponuditi drugemu, vzeti zase);
  • Spoznavanje sebe, opazovanje svojega načina izražanja in pridobivanje odzivov ostalih članov, kako nas oni doživljajo, vidijo, zaznavajo, občutijo v tem kar se nam dogaja;
  • Prisotnost in strokovna podpora psihoterapevta.

Podporna pogovorna skupina se bo srečevala vsak torek med 19.00 – 20.30 uro, na Štefanovi ulici 3, v centru Ljubljane. Srečanja bodo potekala od 25.2.2020 do 30.6.2020. Prvi dve srečanji bosta odprti za prihod novih članov in oblikovanje skupine, nato se skupina zapre in bodo srečanja potekala v zaupnem in varnem prostoru. Cena posameznega srečanja je 20 eur.

Pred vstopom v skupino je potrebno opraviti brezplačen uvodni razgovor, na katerega se prijavite preko tel. št. 051 223 791 ali na mail info@psihoterapija-ms.si.

Image

»Koristneje se je zavedati ene lastne pomanjkljivosti kot tisoč pomanjkljivosti nekoga drugega. Kajti če gre za našo napako, jo lahko tudi popravimo.« – Dalai Lama